Sonček

Za vsakim dežjem posije sonce. In je res - v vseh pogledih. Pozabila sem, da sem naštimana na vreme in delujem (izključno?) na sončno energijo.

Ko smo ravno pri soncu... spomnila sem se, da moram narest še reportažo s t.i. muzikološke strokovne ekskurzije po Italiji... Pa saj veste, kako izgledajo taki podvigi (...daleč od strokovnega).
En majhen košček vzdušja:

Posedanje pred Panteonom v Rimu.
(napol mrtvi, a še vedno nasmejani: jaz & Vesna)

Ostale fotke bom morala še zbrat in uredit. Kolk dela je s temi digitalnimi fotoaparati... prej si nesel film v fotostudio, čez kakšen dan dobil fotke in je blo. Zdej pa kupi fotografij; na mobitelu, računalniku, CDjih, USB ključkih, spominskih karticah... idealno, da se vse porazgubi. Dobro, da vsaj spomini ostanejo...

Ponovno na obisku...

Le kdo neki... teta depra.
Depresivna sem. Doch! Pa ne zaradi vremena (čeprav je to znan krivec, ki dodatno vpliva na razpoloženje)... ampak zaradi vsega, kar se je nabralo med izpitnim obdobjem. Hate it. I always did.
Pa tako dobro se je vse skupaj začelo, potem pa kar naenkrat kugla po hribu navzdol in zdaj smo tam, kjer smo (to me spominja na naloge iz fizike... z vrha 1000m visokega klanca spustimo breme z maso x in premerom y. S kolikšno hitrost bo imelo ob vznožju... bla bla bla). Za namečem me je napadla še viroza (ki se je preselila na grlo), tako da sem zelo neslavno zaključila svojo t.i. solopevsko kariero. Brez izpita, brez vsega. Upala sem, da bom solidno naštudirala izpitni program in pokazala neko znanje... recimo, da se mi je v zadnjem mesecu "odprlo"... mah... no, izpiti so mimo, jaz pa še vedno s švoh glasom.
Da o faksu sploh ne izgublam besed. Čist sem zavozila letos. Na polni črti. Komaj čakam, da bo te morije konec... hvalabogu, da je samo še slabih 14 dni!!!
...pol se grem pa lahko spet učit... za jesen... nesposobna pač...

Petkovo dopoldne in Aljaž

Uspelo mi je zaspat na predavanja... sicer imamo danes na urniku en sam predmet, vendar čez celo dopoldne, tako da se mi ne ljubi it na faks, ker sem že več polovico zamudila.
Bom izkoristila ta čas za kaj drugega. Naprimer za prepisovanje virov in literature na računalnik.

Zgodovina slovenske glasbe je namreč stvar za katero (očitno) živim zadnjih 14 dni. Namesto seminarskega dela (v pravem pomenu besede), imamo letos prav tečno nalogo - t.j. izdelava seznamov in virov literature za leksikalna gesla o pomembnih slovenskih glasbenikih. Recimo, da sem imela srečo pri dodelitvi teme... dobila sem Jakoba Aljaža, ki ima občutno manj zadetkov, kot kak Stanko Premrl (Marjeta se lahko kar preseli v knjižnico... ker je tega res ogrooomno... bogica).

Na delu v glasbeni zbirki NUK : Marjeta, jaz in Luciin katalog Ignacija Hladnika.
(foto: Lucia)

Pisanje seznama je res precej dolgočasno in enolično delo. Je pa fino, ker medtem lahko v arhivu najdeš marsikaj zanimivega: fotografije, razne korespondence (pisma, kartice), notne rokopise... ijoo... kako so včasih lepo pisali. Škoda, da danes v OŠ predmet lepopisja ne obstaja več. Pomoje bi bil s tem marsikomu prihranjen trud pri razbiranju krac in hieroglifov. Po drugi strani pa se vedno bolj potencira uporaba računalnika, kar dela lepopisje brezpomensko... no, v tem trenutku lahko rečem samo tole: hvala bogu za copy paste (čeprav sem se že od nekdaj navduševala nad kaligrafijo).
Well, back to work...

Jakob Aljaž s pevci (v prvi vrsti, tretji z leve).

In še ena Aljaževih najbolj znanih stvaritev. :)

"Vsako jutro v zarji novi
naši zažere vrhovi,
čakajo, kdaj prideš spet,
ki si bil jim varuh svet:
naš triglavski kralj Matjaž
župnik z Dovjega Aljaž."
(Sardenkovi verzi)

Blackout

... in to na mojem lastnem blogu. Vzroki? Verjetno se bi povsod našel kakšen, ampak če izberem takole - na pamet, bi bila dežurna krivca Facebook ter lenobnost. Nikoli nisem bila odvisna od FB... začetno navdušenje je pač minilo in zdaj se počasi vračam v ustaljene tirnice - torej na svoj blog.
Se beremo!

Ajej.. bila sem "pofočkana"

Zahvala gre seveda Barbari. ;)

Sedem resnic o meni... težko jih je bilo izbrat le toliko. Zdi se mi, da sem zaradi dokajšnje introvertiranosti za večino ljudi prava uganka. No, pa začnimo:

1. Splošno znano dejstvo. Rada imam živali. Vse živali, še posebaj pa mačke. Če bi imela več časa, bi ga zagotovo posvetila pomaganju v zavetišču. En domači ljubljenček je vsekakor premalo. Ko bom velika, bom imela živalski vrt.

2. Kljub sladkorni bolezni sem nora na čokolado. Kaj nora... odvisna sem od nje! Je eno izmed tistih živil, ki jih znam najbolje pokriti z inzulinom. Kaj čmo - vaja dela mojstra. :D

3. Grizem nohte. Baje sem s tem začela takoj, ko sem bila prevelika za dudo. Verjetno iz trme.

4. V osmem razredu OŠ sem imela svojo prvo in tudi zadnjo plastično operacijo (na temenu sem imela veliko brazgotinasto znamenje, brez las).
Veliko prepozno, če vprašate mene... zafrkavanje in poniževanje me je zaznamovalo za celo življenje (depresija, samomorilne misli). Otroci znajo biti kruti.

5. Rada sanjarim. Saj je fino, ampak bojim se, da bom presanjala vse dneve. Očitno mi manjka tisto malo poguma, da bi sanje pripeljala do realizacije. Le dejanja izpolnjujejo dušo.

6. Redno pozabljam pomembne datume (rojstni dnevi ipd.). Se trudim in jih zapisujem, kamor pač utegnem, imam birthday reminderje, opomnike... ampak se mi še vedno zgodi, da pozabim. Vsem morebitnim žrtvam moje nedoumljive pozabljivosti, se opravičujem (za naprej in za nazaj).

7. Rada imam sonce, barve, majhne pozornosti - tiste drobne stvari, ki ti privabijo nasmeh na ustnice in ti polepšajo dan.



Tako. To je to. Zdej gram pa spat, ker je že zgodaj in danes pišem Harmonsko-oblikovno analizo.